Kaj je fašizem?

  
Od vseh izrazov, ki najbolj zbodejo oči in jezik je gotovo popularizirana uporaba izraza "fašizem". Že od samih početkov klasičnega fašizma, kakor ga je na italijanskem utemeljil Benito Mussolini, ta izraz različne frakcije uporabljajo zelo poljubno in brez pravega ključa. Po drugi svetovni vojni, med katero je bila končno sprejeta dogma o fašizmu kot največjemu zlu sveta, pa je dobila ta beseda nekakšno prazno moč katero je mogoče uporabljati naravnost v kontradikciji, ne da bi izgubila pomen.Kajti beseda "fašizem", kakor jo razumemo danes, pomena sploh nima. Je jezikovna iznajdba, ki ji morda ni primerljive.

Danes se tako ne moremo več ozrti v svet, da ne bi na vseh straneh zagledali na veliko napisano "fašizem". Levičarji jo uporabljajo za desničarje, desničarji za levičarje. Proti-islamistični aktivisti za muslimanske države, muslimanske države za proti-islamiste.

Tudi pri nas v Sloveniji je ta paradoks zelo razširjen. Dolga desetletja je bilo na slovenskem vse kar ni bilo komunistično in revolucionarno-progresivno, fašizem. Komunisti in njihovi duhovni potomci, preobraženi v razne liberalne, delavske, kulturniške in progresivne struje so govorili o klerofašizmu, prafašizmu, ortofašizmu, panfašizmu, neofašizmu itd. itd. Potem pa so na drugi strani vstali klasično-liberalni "desničarji", ki so se morali dolga leta šolati v komunističnih šolah in so začeli govoriti o komunističnem fašizmu, levem fašizmu, sovjetskem fašizmu, tito-fašizmu, danes pa govorijo o islamo-fašizmu. Islamo-fašizem je ena zadnjih jezikovnih predelank v družini brezpomenskih fašizem-izrazov. Tako kot vsi drugi -fašizmi nam pohablja jezik in potvarja zgodovino.

Človek mora narediti dolg premislek in globoko refleksijo, da bi doumel razloge čemu se uporablja za izraz ravno beseda fašizem in v tem premišljevanju skuša najti racionalne razlage. Resnica pa je, da jih ne najde. Uporabljati besedo "fašizem" v kontekstih, kakor je uporabljana, je faktično napačno. Poglejmo si zakaj.

Klasični fašizem je utemeljil Benito Mussolini v Italiji, po tem ko je po liberalizmu zavrnil še znanstveni socializem. Gibanje je poimenoval "Fascismo", kar bi lahko v slovenščino prevedli tako kot so ga prevajali primorski nasprotniki fašizma: "snoparstvo". Bolj točen prevod pa bi bil "butarstvo", kot beseda izvedena iz slovenske besede "butara", kar SSKJ razlaga kot: "več kratko nasekanih in povezanih vej za kurjavo." Lahko pa bi poizkusili izdelati besedo iz slovenske besede "sveženj", kar pa je težje.

Beseda "Fascismo" namreč izhaja iz besede "il fascio", kar pomeni butaro, sveženj ali snop povezanih trsk ali "vej za kurjavo". Ta butara oz. butarica je simbol znan že iz starorimskih časov, uporabljal pa se je tudi v Franciji po francoski revoluciji in tudi Slovencem ni neznan. Pred vzponom fašizma na italijanskem se je pri nas redno uporabljal. Mohorjeva družba je uporabljala butarico s sekirico kot simbol na nekaterih svojih knjižnih izdajah.

Karkoli že ta butarica predstavlja posameznim narodom od francoskega, prek slovenskega do ameriškega kvazi-naroda, mi se moramo an tem mestu vprašati kaj predstavlja butarica fašizmu kot gibanju oz. Benitu Mussoliniju, ki je iz nje izpeljal ime za svoje ljudsko gibanje. Odgovoriti moramo, zakaj je fašizem sploh vstal v nekem trenutku zgodovine.

Mussolini, ki je bil, najbrž zaradi svojega očeta Alessandra nagnjen k revolucionarno socialističnim idejam, je socializem po nekem  času svojega aktivnega delovanja kot socialist, opustil. To je izhajalo iz njegovega uvida, da je socializem (tu uporabljam besedo socializem v smislu znanstvenega t.j. marksističnega socializma in ne v pred-marksističnem smislu socializma kot proti-liberalnogospodarskega individualizma), napačna doktrina, ki gradi na nezgodovinskih predpostavkah in zanemarja pomembne segmente človekovega bistvovanja. To ga je vodilo v vzpostavitev lastne proti-liberalnoindividualistične in proti-znanstvenosocialistične doktrine, po kateri posamezni družbeni razredi niso ločene kategorije, ki se morajo med seboj bojevati, temveč so vsi razredi le udje istega telesa. Telo v latinščini zapisujejo kot "corpus". To pomeni, da pravilno dojemanje posameznih razredov in njihovo naravno in pravilno delovanje, tako ne more biti le v interesu razreda samega, temveč v interesu vseh razredov, povezanih v skupni "corpus". To ne pomeni odrekanje interesom razreda in niti ne pomeni brezrazredno družbo, temveč pomeni smotrno uravnavanje potreb razredov v korist naroda, kot nadrazredne človeške entitete.

Iz tega pojmovanja se nam torej razodene pomen imena "fašizem" in liktorske butarice, ki pomeni "enotnost, moč in pravičnost". To pomeni predvsem veliko nasprotovanje tedanjemu socialističnemu pojmovanju, ki terja brezrazredno družbo oz. diktaturo proletariata in tudi nasprotovanje liberalno gospodarskemu individualizmu, ki razbija družbo na individuume in poveličuje bogatine, kot genije.

Skratka, fašizem pomeni eno od vrst korporativizma. Ta fašistična vrsta korporativizma se od drugih oblik razlikuje po svojem dojemanju države, ki je najčistejši izraz naroda in je zato država utemeljiteljica naroda in ni enostavno le neka birokratska kreatura, temveč je država v resnici narod sam. Je narodov najvišji izraz. Ob tem pojmovanju se seveda odpre več vprašanj, kjer se lahko vprašamo, ali je torej fašistično pojmovanje države, popolnoma enako ameriškemu pojmovanju, kjer država kreira narod, drugo vprašanje nas morda sili, da se vprašamo ali ni to pojmovanje zgolj neka hegelijanskost, a nas to na tem mestu niti ne zanima.

Kar nas zanima pa je, da torej uvidimo, kaj fašizem v fundamentu je. Fašizem pomeni korporativistično pojmovanje družbenih razredov, kronano z "absolutistično" Državo.

Sedaj, ko smo prišli do najbolj osnovne definicije fašizma, se vprašajmo koliko raznih izrazov -fašizem sploh zdrži logično uporabo te besede. Praktično noben izraz, ki ob pridevniku uporablja besedo fašizem ni smiseln.

Fašizem t.j. klasični fašizem, kakor se je razvil v Italiji in se razširil po praktično vseh katoliških državah v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, torej pomeni zelo specifičen in konkreten svetovni nazor. Vsak izraz, ki besedo "fašizem" ne uporablja v označbi tega svetovnega nazora je nepravilen in pohablja jezik.

Prezident general Rupnik

Bruno Mussolini

Sedmega avgusta 1941 se je smrtno ponesrečil Bruno Mussolini, drugi sin Benita Mussolinija. Kot častnik italijanskega vojaškega letalstva, je med preizkušanjem novega letala, je le-to trčilo v zgradbo in Bruno je zradi poškodb umrl. Sožalje ob njegovi smrti, je njegovemu očetu izrazil tudi sam papež Pij XII.
    

Iz življenja Cerkve. (September 1941). Bogoljub, str. 325.

Kot vojak in domoljub. O smrti junaškega kapetana pri italijanskem letalskem vojništvu, Bruna Mussolinija, so pisali časopisi vsega sveta v prvih dneh avgusta. Vzorni vojščak Bruno, drugi sin Duce-ja, se je ponesrečil v službi domovine kot borec za slavo in srečo Italije, kot svetal zgled nesebične požrtvovalnosti. Njegovo truplo je bilo pokopano z vsemi vojaškimi častmi ob navzočnosti najvišjih osebnosti in zastopnikov tujih držav. Očetu pokojnega kapetana, ki se je pogosto proslavil v vojaških in drugih poletih, je izrazilo sožalje poleg drugih številnih veljakov tudi mnogo suverenov in državnih poglavarjev, med njimi sveti oče Pij XII., ki mu je brzojavno sporočil očetovsko tolažilo in podelil blagoslov.

Duce je poslal Nj. svetosti, papežu Piju XII., tale brzojavni odgovor: »Tolažilne besede, ki mi jih je Vaša svetost ob uri žalosti poslala, so me globoko ganile. Skupaj z zahvalo za Vaš blagoslov pošiljam Vaši svetosti tudi vdane pozdrave. — Mussolini.

Brzojavka papeža Pija XII. se glasi:

Junaška smrt Ducejevega sina - letalca. (12.8.1941). Slovenski dom, str.1.

Ob veliki nenadni žalosti Vaše Ekscelence, spremljamo s svojimi prošnjami k Bogu dušo tistega, ki je v veri Vanj dopolnil svojo kratko pot, in tolažimo Vašo Ekscelenco in vse Vaše z našim očetovskim blagoslovom.

Bruno Mussolini leta 1938.

       

Bruno Mussolini z očetom Benitom.

Po Brunovi smrti je Benito Mussolini napisal knjigo"Pogovori z Brunom" (izvirnik: Parlo con Bruno), ki velja za visoko moralno knjigo. Knjiga je izšla tudi v nemščini, spremno besedo pa ji je napisal Hermann Göring, tudi sam letalec in znani letalski as še iz prve svetovne vojne. Mussolini je knjigo posvetil vsem sirotam nemških letalcev.

Ducejeva knjiga o Brunu Mussoliniju v nemščini. (13.8.1942). Družinski tednik, str. 1.

Berlin. 7. avgusta. »Völkischer Beobachter« objavlja recenzijo nemške izdaje Mussolinijeve knjige »Govori z Brunom«, ki jo je Duce posvetil sirotam nemških padlih letalcev. Maršal Göring je napisal zanešen uvod k tej nemški izdaji, v katerem pravi med drugim: Z Brunom Mussolinijem sta Duce in skupno z Ducejem Italija izgubila veliko upanje. Tako mlad je bil Bruno in tako svetle so bile njegove zasluge kot letalca tako v vojni kakor v mirnem času. V zaključku pravi: Duce, ki je posvetil s tovariško izredno prisrčno mislijo nemško izdajo knjige sirotam padlih letalcev, združuje z ustanovo »Bruno Mussolini« čedalje bolj duhovno prijateljska in zavezniška naroda Italije in Nemčije. Recenzija poveličuje zlasti moralno in duhovno vrednost knjige. List objavlja dolge odstavke iz knjige, ki jo označuje kot spomenik srca.

Bruno Mussolini leta 1940

Dobrodošli v korporativistično teorijo

Korporativistična teorija je spletno mesto za teoretično razpravo o korporativizmu, kakor se je razvijal od prvih smernic, ki jih je začrtal papež Leon XIII., preko italijanskega fašističnega korporativizma do korporativizma Pija XI. Na tem spletnem mestu bodo podajane različne razprave, kot tudi zgodovinski dogodki, ki se tičejo korporativizma in njegovih velikih osebnosti.
       
Ta korporativistična teorija bo tudi pomagala bolje razumeti, kaj korporativizem ali fašizem sploh je, saj bo bralec kmalu začutil razliko med avtentičnim korporativizmom in državnim kapitalizmom, ki ga mnogi zamenujejo s korporatvizmom.
    
Tudi korporativistična teorija je del NeoDomobranec projekta in z nekoliko lažjim tonom dopolnjuje blog slovenske rekonkviste: "Kar nam po pravici pripada".
    
-NeoDomobranec